Bandima: od istrske ideje do ankaranske stalnice
V središču Ankarana stoji restavracija, ki ni nastala po enem samem receptu. V več kot desetletju so jo oblikovali letni časi, domačini, obiskovalci in pripravljenost prisluhniti temu, kaj gostje zares želijo.
Ko danes sedimo na veliki terasi Bandime, si je težko predstavljati, da je na istem mestu nekoč stal zapuščen objekt, ki je postopoma propadal. Prav pogled nanj je Andreja Trobca, ki je bil v Ankaranu že prisoten z bližnjim lokalom Korta, spodbudil k novemu projektu.
Objekt so kupili na dražbi, pot do odprtja pa ni bila kratka. Na gradbeno dovoljenje so čakali kar pet let, sledili sta prenova in ureditev lokala, Bandima je tako vrata odprla leta 2012. Začetna zamisel je bila preprosta: ustvariti restavracijo, kakršne v središču Ankarana takrat ni bilo.
Jedilnik, ki je rasel z željami gostov
»Želel sem si istrsko različico restavracije,« pove Trobec. Toda vsakdanje življenje lokala v obmorskem kraju je prvotno idejo hitro postavilo na preizkušnjo. Poletja so bila živahna, zime bistveno mirnejše: »Prvih nekaj let je bilo težko. Poleti je šlo, pozimi ne. Potem pa smo zime počasi prebrodili.«
Ponudbo so zato postopoma širili. Istrskim jedem so dodali ribe, meso in pice iz krušne peči. »Gostje so nas usmerjali,« pravi Trobec. Picerija sprva ni bila del njegove idealne predstave o Bandimi, temveč odgovor na mirnejše dni in potrebe domačinov.
Danes je prav ta raznolikost ena od značilnosti lokala: nekateri pridejo na pico, drugi na ribjo ali mesno večerjo, tretji naročijo hrano na dom. Če bi lokal postavljal še enkrat, bi Trobec picerijo morda umestil ločeno od restavracije, vendar priznava, da se je odločitev dolgoročno izkazala za pomembno.
Da je široka ponudba našla svoje goste, kažejo tudi njihove spletne ocene. Med jedmi, ki jih obiskovalci pogosto omenjajo, so pice iz krušne peči, morske jedi in tatarski biftek, poleg hrane pa izpostavljajo tudi veliko teraso in možnost, da jedi vzamejo s seboj.
Lokal postane domač, ko ga sprejme kraj
Nova restavracija v središču Ankarana ni bila čez noč sprejeta kot del kraja. »Trajalo je nekaj časa, da so Bandimo domačini sprejeli za svojo,« se spominja Trobec. Prav domači gostje pa so za lokal v turističnem kraju najpomembnejši. Obiskovalci poleti napolnijo terase, domačini pa poskrbijo, da restavracija živi tudi zunaj glavne sezone.
Bandima jim je že zgodaj prišla naproti z dostavo hrane na dom. Dostava je še danes pomemben del ponudbe, zlasti za domačine, vendar Trobec poudarja, da Bandima nikoli ni želela postati samo picerija. Njena posebnost je prav v tem, da pod eno streho združuje različne razloge za obisk.
Bandima, foto: Jaka Ivančič
Korak nazaj, dva naprej
Bandima lahko skupaj s teraso sprejme okoli 170 gostov, za njeno delovanje pa skrbi 23 zaposlenih. Trobec danes v lokalu ni več vsak dan. Vodenje je pred približno tremi leti prevzel Petar Petrović.
Namesto vztrajanja, da mora vse ostati natanko tako, kot si je zamislil sam, Trobec brez zadržkov prizna, da je novi vodja določene stvari izboljšal: »Postrežbo je dvignil na višjo raven, kuhinja pa je ostala enako dobra.«
Takšno priznanje ni samoumevno. Pokaže, da se Bandima ni razvijala le s prilagajanjem jedilnika, temveč tudi s pripravljenostjo lastnika, da odgovornost zaupa drugim. Največji izziv gostinstva zato še danes vidi v dobri in stabilni ekipi ter v ohranjanju kakovosti v času, ko rastejo stroški dela in hrane.
Najljubša miza? Tista, ki je prosta!
Čeprav je Bandimin lastnik, Andrej Trobec v restavraciji nima svoje najljubše mize: »Mize prepuščam gostom. Usedem se tja, kjer je prosto, običajno za klubsko mizo.«
Tudi v lastni restavraciji ne je pogosto. Ko vendarle pride, naroči nekaj, česar na jedilniku sploh ni: pohani sir. In kaj bi sam najraje ponudil, če mu ne bi bilo treba poslušati želja gostov? »Jaz bi najraje naredil tisoč litrov pasulja,« v smehu odgovori.
Prav ta odgovor najbolje povzame zgodbo Bandime. Ni postala natanko takšna, kot bi jo lastnik ustvaril samo zase. A postala je restavracija po meri kraja: dovolj raznolika za domačine, dovolj mediteranska za obiskovalce in dovolj prilagodljiva, da živi skozi vse letne čase.
Danes je Trobec z njenim položajem zadovoljen, v prihodnosti pa naj bi lokal prevzel njegov sin. Bandima tako ostaja del ankaranskega vsakdana in eden tistih prostorov, kjer se domačini in obiskovalci srečujejo vse leto.
